what to do... what to do...?

Zadnje čase se sprašujem kaj naj naredim sama s sabo. Preprosto ne vem več zakaj sploh še ustanem zjutraj iz postelje. Nobenih ciljev več, nobenih pričakovanj... Edini cilj da preživim dan in se zvečer spet vržem v posteljo. Dobesedno.

Ne vem več kaj bi rada. Kaj bi rada v ljubezni, kaj bi rada iz šolanja, kaj bi rada v življenju...

Če za primer vzamem ljubezen. Prizadevam osebo za osebo. Dam ji vedeti da vem kaj hočem in da je ta oseba to, potem pa kar na enkrat. Tema. Kot da ne obstaja več. Čustva do te osebe zatrem vendar jo imam še vedno rada. Ampak kaj ko je tista stvar v daljavi, ki je dostikrat samo fantazija tako svetleča, tako enkratna in tako neizmerno privlačna, da mi želja po njej ne zamegli ampak izbriše zadnje delce razuma ki jih premore moja glava. in po tem se zgodi. Tisto, kar se je zgodilo že tolikokrat prej. Mine me. Ne vem zakaj. Rada bi vedela. Edina logična rešitev takrat se mi zdi konec. Konec konec in še enkrat konec. Strah me je ker ne vem če bo kdaj konec teh koncev.

In po tem ko se prebijem čez vsestransko neodobrovanje v smislu: "pizda si prasica, ker si ga spet odjebala" in mi je tista svetleča zvezda, ki se je prej zdela tako zelo nedosegljiva na dosegu roke... me ponovno mine.

Isto sranje kot takrat ko sem si želela učasih noro popularno igračo mali vedi. Težila sem in težila dokler ga nisem dobila. Bil je tako super in z takšnim ponosom sem ga naslednji dan nesla v šolo... Kaj se je zgodilo? sošolec je imel mali vedi 2. In kar na enkrat je moj postal magnet za prah, starši pa so noreli zaradi mojega ponovnega teženja.

Sindrom, ki ima veliko povezav z edinstvom in razvajenostjo.

Isto... vedno isto... najraje bi nase nabila znak : pazi, grizem.

pa ne misli da mi ni hudo. Da nisem že nešteto kolikokrat zaspala v solzah, ker me boli bolečina ki jo povzročam sama. Bolijo misli da temu nikoli ne bo konca.


Walking on boulevard of broken dreams again.

Hang in there.